Klin se s klinom zbija, burjo pa … s četrtkovim pohodom za dušo in srce.
Tokrat smo se, toplo oblečeni, pod kapami in z rokavicami, podali na Kras. V Sežani smo se ustavili pri vrtcu sredi novega naselja, šli po ulici, povezano z našim ciljem in ob kažipotu zavili na dokaj udoben makadam. Zlagoma smo se vzpenjali in modrovali, eni da gremo na Zidovnik, drugi pa na Sedovnik; posebnost tokratnega cilja je dvojno poimenovanje. Hodili smo skozi redek hrastov boršt in mimo vodovodnega zbiralnika. Sledili smo markacijam ob stezi, vzporedni s kolovozom, in v zavetju rjavo-olistanih hrastov smo nadaljevali pohod, kar veseli, da se je veter umiril in jasno sončno nebo je obetalo prijeten dan. Kmalu smo zagledali strmo kamnito pot, skoraj »kraško vertikalo«. Nismo se zbali poti, niti anten skoraj nad glavami, počasi smo nadaljevali in z vsakim premaganim višinskim metrom se nam je odpiral lepši razgled na Sežano, na kraško pokrajino vse do oddajnika nad Trstom, piramidaste cerkve na Vejni, tja do morja. Skoraj na dlani smo imeli železniški terminal in sežansko industrijsko cono. Mino velikega vodnega zbiralnika smo pohiteli proti anteni na vrhu dobrih 500 metrov visokega Zidovnika – mislim, da je to ime zelo primerno za hrib, prepreden kamnitimi potmi in suhim zidom. Saj sedeli na vrhu nismo, smo pa v daljavi ugledali Dolomite in se fotografirali. No, vrh sam ni bil nič posebnega za četrtkov pohod, z dobro voljo smo si popestrili čas. Proti dolini smo se najprej vračali po široki betonirani cesti, po travnatem kolovozu in med grmovjem. Pred nami sta se sončila Kokoš in Slavnik. Kmalu smo zavili levo na ozko stezo v gozd. Le kam nas pelje Mirko, smo ugibali. Napis na kamnu je omenjal za nas popolnoma neznano Perkovo pečino in puščica nas je usmerila navzdol. Po nekaj desetih metrih pa smo globoko zadihali ob prelepem presenečenju: pravi amfiteater z okroglo jaso, vso zlatorjavo posuto s suhim listjem, redkim drevjem, klopco predvsem pa smo ostrmeli nad visoko skalno steno, ki je varovala ta miren prostor; pravi tempelj Matere Narave, spodmol Perkova pečina »Sklad nad skladom se vzdiguje,« je napisal Vodnik in ta stena je prikaz nalaganje kamnin. Pogumni plezalci so dodali kline, metulje, vponke in trakove, ob pomoči katerih premagujejo previsne police.
Marsikomu se je tu utrnila misel: tu bom še prišel in pripeljal tudi … upam, da se bom spomnil poti.
Vzeli smo si čas za občudovanje, opazovanje, tudi pomalicali smo in kar težko je bilo nadaljevati pohod. Steza nas je vodila skozi lep kraški gozd, v senci borov in listavcev smo počasi spuščali do gozdne ceste. Z roba poti smo ponovno ugledali obsežno udorno dolino, tudi kaninsko pogorje se je svetilo v daljavi. Prav udobno smo hodili in klepetali, pozorno prestopali čez odžagana debla, ki preprečujejo, da bi hrup nadobudnih »krosistov« vznemirjal spokojnost kraškega gozda. Dobre volje in prepričani, da nas Mirko vedno vodi v lepe in zanimive kraje, smo se vračali v Sežano. Dobre volje tudi zato, ker v dobri družbi bogatimo duše in krepimo srca.
Anb, DU Ajdovščina
