Tokratni četrtkov pohod lahko opišemo le z nekaj besedami: nekaj tisoč korakov po asfaltni kolesarski stezi med reko in železnico, zamuda vlaka in prekratka udobna vožnja do izhodišča. Pa je bil vendarle edinstven in poseben; med rojstnimi letnicami najmlajše in najstarejše udeleženke je bila velikaaaa razlika – za eno in pol življenja pesnika, ki se ga bomo prihodnji teden še posebej spomnili. Pa ni bilo težav z nobeno udeleženko; najmlajša je pridno spala, mama njene mame je vztrajno porivala voziček in premagovala kilometre. Opremljena z vsem potrebnim je za štriri-mesečno Oto res lepo skrbela, malčica pa nam je vsem naklonila srčkane brezzobe nasmeške.
V Solkanu nam je dobrodošlico pripravil mrzel piš in hitro smo vzeli brkinsko „cesto pod noge“. Ob hoji čez zelenomodro reko smo spontano recitirali Gregorčičevo Soči, še nekaj verzov Nazaj v planinski raj nam je uspelo, preden smo ugledali grafit tigrove glave, ki ga je nekdo kar dobro našprical na mostov steber. In nato v zmerni hoji po kolesarski poti proti Plavam. Pomahali smo potnikom v vlaku, ki so se peljali mimo, prisluhnili železnemu ropotanju stare motorne lokomotive, pozabili prešteti vagone tovornega vlaka in klepetali, se sproščeno šalili in niti pomislili nismo, da bi bila ta pot morda za koga celo enolična. Stavba Šentmaver še komaj stoji: včasih je tam vlak res ustavil, hiš in ljudi pa nikjer. Pa je nekdo vedel, da je bila ta postaja včasih predvsem za Brice, ki so prihajali na vlak čez Sabotinov greben. Zdaj tega ni več, žalostno je videti opuščeno in zaraščeno čuvajnico in nekdanjo postajo. Živahno brenčanje življenja pa smo kmalu zaslutili pri živorumenih čebeljih panjih na ravnici ob progi. Spominjali smo se nagajivih otroških tekmovanj v ciljanju na porcelanaste lončke – izolatorje na električnih žicah. Opazili smo odcep poti na Sabotin in na drugem bregu doline vodno črpališče Mrzlek. Potem pa nič posebnega do stopnic in strme klančine pa skozi predorček pod železnico. Od tu dalje smo opazovali podporne zidove, bujno grmovje in lobodiko, zvončke in trobentice. Nekaj pri sedmem kilometru so nas mize in klopce vabile, da smo si vzeli čas za malico. Pot smo nadaljevali mimo gradbišča vodnega črpališča, se greli na pravkar položenem asfaltu, prehodili še en tunelček (saj smo ob bohinjski progi) in se povzpeli nad Prelesje ter počasi prišli v Plave. Tu ni bilo kaj početi, zato smo šli kar na železniško postajo – optimisti, da bo vlak pripeljal čez slabo uro. Saj tudi je, le da je bil tovorni in je brzel v nasprotno smer, da je vršalo za njim. Čakanje nam je krajšala malčica, ki se je zbudila, namesto joka nam je spet namenila brezzobe nasmeške, se nas hitro nagledala in spet pridno dremuckala. Zamudo potniškega vlaka smo doumeli šele v udobnem vagonu, ko je prijeten ženski glas oznanil, da bo naslednja postaja Anhovo. Nasmejano smo ugotovili, da je zamuda razumljiva, če gre vlak malo naprej, malo nazaj in tako še malo obnovili znanje geografije. V tem dopoldnevu smo krepili srce, se imeli lepo za dušo in naredili še nekaj za možgane. anb
