Po krajšem prazničnem premoru smo se četrtkovi pohodniki zbrali za starim mlinom. Peljali smo se do Črnega Vrha, kjer se je pridružil naš pohodnik Zdenko, nato smo vožnjo nadaljevali proti Godoviču. V desnem ostrem Cestnikovim ovinku smo levo zapeljali na gozdno cesto imenovano Francoska cesta, ki pelje na pot Feldbana. Po dobrem kilometru smo parkirali avtomobile. Zdenko, ki je za današnji pohod pripravil načrt poti, saj tu pozna vse znane in manj znane poti, je na kratko opisal pot. Veliko nam je povedal pri vsaki znamenitosti. Ker je pot zadnje čase precej zapuščena, nam je, prav za naš pohod, pot tudi očistil grmičevja, za kar smo mu bili zelo hvaležni.
Mimo zapornice, po kratkem vzponu po gozdni cesti in spustili smo se po stezi v gozd do groba Janka Premrla Vojka. Grob je v obliki gomile z nagrobnikom in kovinsko zvezdo. Tukaj je bil 22. 2. 1943 pokopan, meseca marca 1946 pa so njegove posmrtne ostanke prepeljali na pokopališče v Podnanos, njegov rojstni kraj. Vrnili smo se na cesto, nadaljevali, kmalu prišli na mehko gozdno stezo, obdano z listjem, ki je bilo od zadnjega deževja še mokro in previdnost ni bila odveč. Pot ni označena, le tu in tam so nam pot kazale redke planinske oznake, … je bil pa z nami Zdenko, zato smerokazov nismo potrebovali.
Pot smo nadaljevali do Vojkovega tabora, ki se nahaja sredi gozda pod Brinovim gričem. Tabor Vojkove čete je deloval med letoma 1942 in 1943. Tu je Janko Premrl Vojko umrl za posledicami strelne rane. V njegov spomin je postavljena spominska plošča, poleg pa je iz železnih cevi postavljena replika kolibe in zemljanke, med okvirji je na podstavku še maketa s prikazom bivalne barake, zemljanke, kuhinje, stražarskega mesta, opazovalnice in stranišča. Območje tabora je razglašeno kot zgodovinski spomenik.
Na poti, polni zanimivosti, smo kmalu prišli še do naslednjega presenečenja – duglazije. To je eno od največjih dreves na svetu. V tem gozdu je le nekaj teh dreves, prinešene naj bi bile od tam daleč »čez lužo«, pred približno sto leti. Njihova debla so zelo ravna, zrasle so že preko petdeset metrov, njihov les pa je zelo kakovosten. Spust po kolovozu nas je pripeljal na zelene travnike obdane z gozdom – v Idrijski Log, vasico z 20 hišami, leži na obrobju Trnovskega gozda na nadmorski višini 650 metrov. Znamenitost vasi je močvirje s potokom Mlaka, ki ponikne in se ponovno prikaže pri Divjem jezeru. Po makadamski cesti smo se sprehodili skozi vas. Ob cesti so nas pozdravile koze na paši, pes pa z laježem izpred domačije. Mimo table, kjer se konča Idrijski Log, smo po vzpenjajoči cesti prišli do table Andrejčkovo brezno, ki leži le nekaj metrov pod cesto, nad njim je postavljeno spominsko znamenje umrlih po koncu druge svetovne vojne. Naprej nas je vodila urejena makadamska cesta, ki jo kot najkrajšo pot uporabljajo tudi domačini. Ker je bil že čas za malico, smo se ustavili pri Zagodovi rajdi in počitek končali s skupinsko fotografijo. Do cilja krožne poti smo imeli še dobra dva kilometra makadama po katerem poteka tudi del poti Feldbana. V prijetnem gozdu razgledov nismo pogrešali, v daljavi so se videle vasi nad Idrijo … Gore in Dole, naužili pa smo se svežega gozdnega zraka.
Prehodili smo del Vojkovih poti, po katerih se je v času vojne gibal Janko Premrl Vojko, … drugi del mogoče prehodimo kdaj drugič. Že ta del poti je bil za vse pohodnike neznan, poučen in poln novih odkritij, zato velika hvala Zdenku za doživet četrtkov pohod za dušo in srce.
ms, DU Ajdovščina