Megla in oblaki so četrtkovo jutro, ko smo se zbrali četrtkovi pohodniki, obkrožali ajdovsko kotlino. Niso jo zapustili niti, ko smo se vrnili s pohoda. Franko je takoj sprejel predlog, da nas vodi po dobravskem polju in okolici. Peljali smo se do železniške postaje v Dobravljah in na žalost videli, da ji vandalizem ni prizanesel. Pohod smo začeli po ozki cesti ob železniški progi skozi Kosovelje in nadaljevali po kolovozu med vinogradi proti Brjam, ki smo jih komaj videli izpod oblakov. Ustavili smo se pri informativni točki pred vasjo Brje, nato prečkali most čez reko Vipavo in ostro zavili na kolovoz na levem bregu reke Vipave, ki tiho teče po svoji strugi. Podrta drevesa v njej kažejo na posledice neurja. Kolovoz so obdajala drevesa, jesensko obarvanega listja še niso odvrgla, in lepa zelena polja, na katerih so že zorane njive. Z njih je med oranjem zemlja ostala na kolovozu in, ko jo je namočil dež, se je spremenila v blato, ki se je oprijemalo čevljev. Kamor koli si se ozrl so nas obkrožali vinogradi, z grička je pozdravljal znameniti Vipavski Križ, s katerega se dvigata dva cerkvena turna. Prišli smo do Velikih Žabelj ter po ozkih gasah šli skozi obokane podhode, imenovane »kolone«, ki povezujejo hiše. Naredili smo skupinsko fotografijo in pohod nadaljevali skozi vas, kjer nam je domačin ponudil nekaj »krepkega«, do vaškega prostora. Posedli smo se po klopeh, nadoknadili izgubljene kalorije z dobrotami iz nahrbtnika, pa tudi z okusno Zmagovo marmelado. Tudi v Dobravlje smo se vračali po kolovozu, na katerem so se lesketale številne luže. Prečkali smo še en most čez reko Vipavo. Ustavili smo se pri umetnem jezeru Dobravska Krnica, nastalem kot posledica melioracije reke Vipave. Ob njem imajo ribiči svoj prostor. V daljavi dobravskega polja se je videla cerkev svetega Petra, tudi cilj pohoda. Franko je priskrbel ključ za ogled cerkve, o cerkvi pa nam je veliko informacij podala Zdenka. Prvi pisni viri o cerkvi segajo v leto 1523, leta 1641 je so prvotno cerkev nadomestili z novo. V cerkvi so slike Antona Cebeja, rojenega Ajdovca. Slike predstavljajo enega najlepših slikarjevih darov Vipavski dolini. Leta 1987 je bila cerkev z Odlokom občine Ajdovščina vpisana v register nepremičnin kulturne dediščine kot sakralna stavbna dediščina. Na državnem nivoju pa je vpisana v register nepremične kulturne dediščine kot sakralna stavbna dediščina. Cerkev je znana tudi zaradi svoje lege na prostranem polju. Po ogledu cerkve smo naredili še eno skupinsko fotografijo in pot nadaljevali do izhodišča, na železniško postajo Dobravlje, kjer smo končali krožno pot četrtkovih pohodov za dušo in srce.
ms, Društvo upokojencev Ajdovščina
