Umaknili smo se mrzlemu jutru in ajdovski burji. Na četrtkov pohod smo se odpeljali pod Cerje. Parkirali smo pri informativni tabli Vrh Drage, ob cesti, ki vodi proti Mirnu. Pot smo začeli po cesti, ki se je spremenila v stezo po dolini Srčandol, med ostanki pogorelih dreves na razgledni vrh na robu kraške planote, Cerje. Tu stoji 25 metrov visoka zgradba v obliki obrambnega stolpa, ki simbolizira obrambo slovenskega naroda skozi različna zgodovinska obdobja – Pomnik miru. S Cerja so bili lepi razgledi na zasnežene Julijske Alpe, Jadransko morje, Furlansko nižino in Vipavsko dolino. Za spomin še skupinska fotografija s stolpom v ozadju. Po cesti smo se spustili proti jugu, kjer nas je oznaka usmerila na stezo proti jami Pečinki in na 308 metrov visoko vzpetino Pečina. Na vrhu Pečine je bila vojaška opazovalnica. Italijanski vojaki so jo imenovali oko Krasa, na to nas je opozoril napis na tabli (oko Krasa). Res so od tod lepi razgledi na vse strani. Vidno ohranjeni so strelski jarki. Po krajšem počitku in malici smo se spustili do jame Pečinka. Jama je naravnega izvora z umetno izkopanim rovom do vrha Pečine. V I. svetovni vojni je služila kot vojaško zavetišče. Pomembna je tudi iz arheološkega vidika, v njej so izkopali prazgodovinske lončevine in človeške kosti. Od jame smo se po stopnicah povzpeli v strelski jarek, ki vodi do ceste in do spomenika – kažipota, postavljenega v čast poveljniku avstro-ogrskega korpusa nadvojvodi Jožefu. Poleg je še Borojevičev prestol (kamniti stol), ki je dobil ime po poveljniku avstro-ogrske armade Svetozarju Borojeviču. Pohod smo nadaljevali po makadamu, mimo številnih oljčnih nasadov, proti vasi Lokvica. Pred vasjo smo si na veliki kamniti podlagi ogledali relief Krasa. Neopažena ni ostala niti pogorela kraška pokrajina. Kmalu smo zavili na stezo skozi kraški gozd, mimo topniških položajev, do cilja. Vrnili smo se v topel sončen dan, polni novih spominov za dušo in srce.
ms, Društvo upokojencev Ajdovščina
