V zadnjih dnevih nas je večina iskala zavetje; res smo že kar klicali burjo na pomoč, da prežene meglo in oblake, a bi bila dovolj le polovična pomoč.  Pa še mraz ji je stopil v korak.

Pa smo se četrtkovi pohodniki prav po zimsko oblekli, si nadeli debele kape in se iz burjaste Ajdovščine odpeljali v Vrtovin. To je zelo dolgo naselje. Terase pri zaselku Lozarji se  zajedajo v strmo pobočje Kuclja in Čavna.  Strmino smo ukrotili  po ozki cesti ob pomoči avtomobilov in spretni vožnji šoferjev in prav udobno dosegli parkirišče. Tu nas je pričakalo  brezvetrje s sončnimi žarki in nekaj plasti zimskih oblačil smo pospravili v nahrbtnike. Hitro smo pregledali tablo z opisom zgodovine skalnega osamelca Školja in fotografijami. Pohod smo začeli po asfaltni cesti do zadnjih hiš zaselka. Pozdravila nas je prikupna markacija z navihano narisanim obrazom, domače pes nas je spremljal del poti pod umetelno zgrajenem suhozidu do  potoka. Ustavili smo se ob klopci, ogledali slikovito skalo in nekaj metrov visok slap in nato nadaljevali pohod po kolovozu. Tokrat je burja prejšnje dni opravila dobro delo, ker je osušila sicer blatni kolovoz. Kmalu smo zavili na stezo in  prišli do vodnega stolpa. To je najvišja ohranjena rimska arhitektura v Sloveniji. Stolp je služil za obrambo vasi in za oskrbo prebivalcev z vodo. Vode že davno ni več v stolpu, so pa domačini tam postavili jaslice. Na razpotju  ob stolpu ubrali  desno strmo pot poiti vrhu skalnega osamelca. Še malo vzpona ob pomoči jeklenice za pravo planinsko vzdušje in hitro smo prišli do prijazno osončene klopce v skalni vdolbini. Do vrha Školja smo šli ob robu prepadne stene. Na vrhu smo si vzeli dovolj časa za malico in klepetanje, predvsem pa čas za razgledovanje po naši dolini od Snežnika, Nanosa,  Čavna, Kuclja, Velikega roba, … preko Vogrščka do Furlanske nižine in zasneženih italijanskih vršacev. Moški so bili  geografsko natančni, me smo tokrat bolj polnile svoje duše s prijetnimi občutki. Cerkev svetega Pavla smo hitro pogledali, več pozornosti smo namenili številnim jaslicam –  domačini tradicionalno že vrsto let tako obogatijo to planotico.   Ogledali smo si jaslice z maketo gasilskega doma v Selu in  strumno postavljenimi gasilci, otroške jaslice, jaslice v stekleni hiški, kamnoseške jaslice in skulpture, … Je pa kraj  že sam po sebi  pravo svetišče miru, spokojne lepote, tu nam šepeta prelepa narava in nas prvobitno nagovarja, da naredimo nekaj za dušo in srce.

Prav počasi smo se vračali po makadamski cesti mimo senožeti in nasada mogočnih kostanjev in mimo Lipovega gaja do izhodišča tokratnega četrtkovega pohoda za dušo in srce.

anb, Društvo upokojencev Ajdovščina