Še pred slabim mesecem bi samo dvignila obrvi, če bi mi kdo rekel, da bom hodila po Mišji šogi. Le kje naj bi to bilo? In kaj to pomeni! Pravzaprav točnega odgovora tudi sedaj ne vem: umetna inteligenca pravi, da je šoga nekakšna šala, naši slovarji so to besedo pripisali šoji in njenemu oglašanju; vsekakor naj bi to bil samostalnik ženskega spola. In kot se spodobi za dan pred 8. marcem, nam je Mirko pripravil res lep predpraznični dan. In pravzaprav ime ni pomembno, najpomembnejše je hoja v prijetni družbi, lepih razgledih, skrbnih in zaupanja vrednih vodnikih. Verjetno imajo vodniki gore, pohodništvo, vodništvo, skrb za vsakogar že v krvi, veliko znanja v glavah, mali si pomagajo z zemljevidi in …, ni razloga, da bi jim ne sledili.

Mišji šogi so za nas, nedomačine, dodali razlago Hrpeljsko gora.

Veselili smo se že v Ajdovščini za starim mlinom, ko nam je Boža – ena od treh – sporočila, da je zgodaj zjutraj postala prababica. Slika bele  štručke z rumeno kapico v naročju ponosnega očka nas je raznežila. Pa smo se hitro razporedili po avtomobilih in se odpeljali do Kozine, počakali na znanca Alčideja, mu sledili v Hrpelje. Vozniki so uspešno rešili zadrego s parkiranjem in že smo vzeli pot pod noge. Saj nam kaj drugega tudi ni kazalo, mrzel piš nam je šumel zgodbo o zimi. Najprej smo šli skozi naselje mimo „gostilne na Vasi“, mimo table za  lovsko trgovino, mimo velike „štirne“ in mimo table z zemljevidom o naravoslovno-zgodovinski učni poti, kar naprej, naprej, … mimo psa, ki je z glasnim lajanjem opozoril na svojo lepo dlako in drugega psa, ki je skoraj plezal po ograji svojega pesjaka, do široke makadamske ceste. Prav prijetno smo kramljali med sprehodom po ravnini in malo navzdol, med nabreklimi popki na drenovih grmih v siju dopoldanskega sonca. Našo pozornost je pritegnilo delno obnovljeno in ohranjeno zidovje  Rudetove ledenice, dokaz, da so tu vodile poti in železnica proti Trstu in Reki. Na prvem razpotju smo zavili navzgor po kamnitem kolovozu v smeri Slavnika.  Vodič nam je pokazal razgled na Ajdoščino (ne našo Wajdušno!!) in lahko smo pomahali Babi in Babcu pod Rodikom. Zlagoma smo se vzpenjali, imeli dovolj moči za klepetanje, za šale in nasvete in smeh. Tudi to je bogastvo četrtkovih pohodov: več glav več ve, več ljudi ima več izkušenj in znanja, ki ga dobrohotno delimo med seboj, se nasmejemo in tako zaužijemo nekaj pilul za dušo. Dva ducata ljudi dovoljujeta dovolj sogovornikov – z vsakim niti ne utegnemo –  in široko paleto pogovorov.

Kolovoz nas je pripeljal do mehke široke steze v redek kraški gozd. Ob lovski preži smo zavili desno in se po „strmi“ stezi vzpenjali proti vrhu te dobrih 700 metrov visoke gore. Steza je vodila po suhi travi med z mahom poraščenimi kamni do nekakšne globeli pod vrhom. Tu pa doživetje kot se za pravo goro spodobi: v skale in med skale postavljena in vklesana steza je zahtevala natančne stopinje, glave je hladil mrzel veter. Tik pod vrhom je klopca, na vrhu pa kovinski steber (palica) z vpisno skrinjico in smerokazi. Od tu se pohodnikom odpira čudovit razgled do morja, preko Vremščice, Nanosa, pravijo, da tudi do Triglava. S tem so se ukvarjali predvsem moški, me smo si vzele čas za malico, za vnuke in pravnučko, … vsi tudi za  fotografiranje, veliko pohodnikov, veliko fotografov.

Vračali smo se po stezi med grmovjem, nato po cesti skozi redek kraški gozd, pa po stezi skozi „teritorij divjih prašičev“,  mimo kala in lovske preže. Tu smo sklenili krožno pot in se spuščali  spet po kamnitem kolovozu in cesti do avtomobilov.

Vso pot so nam odobravajoče kimali zvončki, trobentice so nas ogrevale z rumenimi klobučki, zeleni telohi na visokih pecljih  se niso pustili vznemirjati. Mi smo preživeli lepo dopoldne,  širili znanje, poskrbeli za dušo in srce in si vzeli radoživo in nasmejano prababico za zgled, saj prehoditi  kakšnih 12 kilometrov in se povzpeti za 250 metrov v dobrih treh urah res ni šala, pa čeprav pomeni „šoga“ šala. S to razlago smo se zadovoljili, saj šoj nismo slišali in nobene „šoje“ ni bilo med nami. anb, DU Ajdovščina