Četrtkovi pohodniki smo se podali na tretjo etapo po poti zdravja in prijateljstva – Parenzano. Peljali smo se na Hrvaško, do Kaldanije, kjer smo končali drugo etapo. Na križišču cest nas je tabla usmerila čez cesto na kolovoz skozi manjše naselje. Ravninski kamniti kolovoz po trasi nekdanje ozkotirne železnice nas je vodil skoraj po celotni poti. Speljan je vzporedno s cesto proti Bujam, večkrat jo tudi prečka. Do tja smo prehodili pet kilometrov. V Bujah smo imeli krajši postanek za kavo in malico, pa še za skupinsko fotografijo. V centru Buj je bila najpomembnejša železniška postaja na celotni progi Parenzane in pomembno vozlišče ter začetna postaja za vlake iz Trsta do Poreča. Velika kamnita stavba železniške postaje še danes stoji v Bujah. V času delovanja je imela vlogo postaje za opremljanje lokomotiv, imela je mostno tehtnico, remizo za lokomotive in sedež delovne enote. Leta 1908 je bila stavba nadzidana še z enim poslopjem namenjenim različnim uradom. Postaji Buje in Grožnjan sta veljali za drugo kategorijo med postajami. Odsek Parenzane od Buj do Poreča je bil odprt decembra 1902 brez krajevnih oblasti, ker so bile užaljene zaradi dvojezičnih napisov. Na tej progi je probleme večkrat povzročala tudi burja. Cena vozovnice za vožnjo po Parenzani je bila visoka, zato vsem ni bila dosegljiva.
Ozkotirna železnica proti Grožnjanu se je počasi vzpenjala skozi slikovito istrsko pokrajino med drevesi za prijetno senco in grmičevjem – rujem, ki je obsijan s soncem žarel v jesenskih barvah. V okolici so stare istrske vasi in veliko oljčnih nasadov. Naslednja postaja je bila Triban. Imela je nadstrešnico za potnike in skladišče z rampo za nakladanje kmetijskih proizvodov. Sama vas Triban leži na približno sto metrov oddaljenem gričku na levi strani proge. Potniški promet se je na tej progi zelo zmanjšal med prvo svetovno vojno, ko so vlaki postali namenjeni predvsem za prevoz vojakov in materiala za oskrbo vojaških oporišč.
Na poti smo šli tudi skozi 75 metrov dolg železniški predor sv. Vid, ki je izkopan pod sedlom med zaselkoma Peroj in Hrib Roman. Ob poti ozkotirne železnice so še ostanki postaje za oskrbo parnih lokomotiv z vodo , ker so vlaki zaradi dolgih vzponov potrebovali velike količine vode za proizvodnjo pare. Voda se je črpala iz bližnje doline Ponor.
Pot po Parenzani nas je pripeljala tik pod Grožnjan, ki leži na 60 kilometru poti do Poreča. Tu je železnica dosegla najvišjo točko 293 metrov nadmorske višine, nato se je spustila v dolino reke Mirne. Postaja je imela skladišče za zalogo železniških tirnic in pragov. Povzpeli smo se na hribček, na ogled mesta Grožnjan, kjer je bil cilj našega pohoda. Grožnjan je očarljivo srednjeveško mesto, ki je bilo leta 1965 proglašeno za “mesto umetnikov”. Je polno galerij, več cerkva, kavarn, mestnim obzidjem, s tlakovanimi ozkimi ulicami, hiše so grajene iz kamna, okoli pa veliko suhih zidov. Največji razcvet je Grožnjan doživel v času avstro ogrske oblasti , ko je bila zgrajena Parenzana, ki je omogočila prodajo kmetijskih izdelkov v Koper in Trst. Z vrha so lepi razgledi na Matavun in Mirensko dolino.
Tako smo prehodili še 13 kilometrov Parenzane. Odpeljali smo se v Buje v gostilno Rondo, kjer so nam pripravili značilno istrsko kosilo-bobiče. Domov smo se vrnili prijetno utrujeni in z novimi spomini, zadovoljni, da smo veliko naredili za dušo in srce.
Marjana S., DU Ajdovščina
